Žive meje / N'toko: Zapraviti življenje

Vse bolj sem podoben očetu. Takšnemu, kot je bil v svojih najbolj kaotično delovnih letih. Nikoli si ne bi mislil, da je kaj takega možno, a sem danes, v svojih tridesetih, popolnoma nevede začel posnemati vse njegove navade. Budilko si nastavljam na vse zgodnejše ure, da imam pred uradnim začetkom delovnega dne čas še kaj postoriti. Čez dan si nizam sestanke tako na gosto, da sem ves čas v stanju živčnega odhajanja ali drvenja na naslednje srečanje. Za vse več opravkov ugotovim, da jih raje naredim sam, kot da zaupam komu drugemu. Včasih pozabim jesti, se naspati, odležati bolezen, obiskati prijatelja za rojstni dan. V prostih trenutkih vidim priložnost, da končno dokončam vse tisto, kar se je nabralo med tedensko gužvo. In ko se pozno zvečer vrnem domov, na hitro preletim novice, prekolnem politike, besno zaprem ekran računalnika in ugotovim, da je s svetom prav vse narobe.